Posted in Brez kategorije

Sfetiširano – preventilirano!

Naparfuman sen - od noter navzven
Zavit(a) v oblak parfuma, le vanj. Domišljiji nadeni krila poguma, doživi jo prost(a) kot sredi sanj.

Nekje daleč nazaj, ali pa se nam le zdi, da je tako daleč, ker se čas odvija vse hitreje, ko je bila spolnost še na meniju tabujev, so bili fetiši privilegij pogumnežev, slednji pa so jih skrbno skrivali v predalih in med obleko in tudi tam nekje spodaj, pod večimi sloji kože.

Danes je slika drugačna. Že ob krajšem sprehodu vzdolž ulice površinskega tavanja s pogledom je moč ujeti v objektiv lastnega vida, perifernega ali ne, sto in en detajl, ki zgolj s svojo pojavnostjo danes več ne buri duha niti ni pritisk na gumb domišljije, če nisi ravno voajerski tip, ampak je kar nek trend, ki morda je fetiš, morda ni, ni pa na njem nič ekskluzivnega, vsaj ne dlje od ljubosumnega pobliska v očeh namišljene tekmovalnosti, kdo bo bolj “in”.

Različni smo, vsak po svoje.. Tralala. In vendar so tudi klasični fetišisti še vedno tu, iz mesa in krvi in ni jih malo. Preprostost razgaljene kože je v svoji preprostosti vsakdanja, težko vznemiri, zato se morajo torej tudi te klasični fetišisti toliko bolj potruditi za lastno stimuliranost.

Ni čudno, da se pojavljajo bizarni fetiši, ki so morda v posmeh, morda v zgražanje, morda v navdih, tabuiziranost pa jim bi le stežka priznali. Dokler niso meje nekega povprečnega standarda sprejemljivega iz za svobodomiselnega človeka odprtega uma prestopljene, menim, da ne gre očitati. Če ne škodi, mu ne sodi!

Ampak ja, v vizualnem času smo. Ljudje, tem mlajši kot so, bi v večini raje listali slikanice (ali scrollali vzdolž objavljenih digitalnih pikslastih izpostavljenosti) kot kaj prebrali. Je komocija v tem primeru škrtost do samega sebe? Morda na trenutke res. Možgani so že naravnost sestradani od te diete, ki dela doživljanje instantno. Napor, ki ga je potrebno vložiti v proces, da si sam ustvariš sliko na podlagi prebranega in ob tem razviješ lastno misel, je za mnoge vnaprej odvračujoč. Demotiviranost na račun prikrajšanja lastnega miselnega razvoja torej.

Kaj te premakne? Se te kaj sploh še dotakne? Kljub bliskajočemu, utripajočemu pisanemu in hrupnemu okolišu se vse lahko zdi črno-belo in izvotljeno, samo sebi namen. Lahko. In apatičnost vdanosti v trenutno usodo naredi še pogled na svet kaj kmalu resigniran, če se vsaj malo poglobiš v to, z zavedanjem. Ali pa pač bleješ naprej z veliko pretvezo v obliki – spet instantnega – izgovora, da ni časa za doživljanje.

Ljudje, ki vidimo tisto za, pod, nad, ob, med, v; ki si utrgamo tisti trenutek samo zase, da nas zasanja navdihujoči prizor, ki smo mu slučajno priča; ki nas vznemiri neobičajnost v morju generičnosti, katero si, če je treba, tudi sami izmislimo v obliki zgodbe za nečim, kar ni povsem navzven vidno.. Smo fetišisti iz globin. In ni je globine, da se ne upaš dlje, dokler je le še kaj za raziskati.. Gola ali oblečena radovednost, ni važno. Samo naj bo. Naj um spleza dlje, višje, nižje, predvsem pa globlje od tja, kjer je že doma. Fetišizem nima konca in povsod, kjer si ti, je v trenutku doma. Neguj ga, naj bo muza tvojega notranjega sveta.

Wingia

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.