Posted in Brez kategorije

2019 minus 1984 plus številka iz numerologije, v katere vpliv hočeš zdaj verjeti.

Sem gledala nekje nekaj na temo psihiatrije, kjer je bilo rečeno nekaj v smislu, da vse psihotične ideje na paranoičen način v realnem življenju niso več tako nepredstavljive in je v tem potem še večji problem. V tem orwelowskem sistemu s kamerami povsod, kjer se (ne) sme karkoli že, je torej paranoja upravičena in ima utemeljen razlog za svoje razraščanje znotraj preobremenjenosti s samim seboj? Še gospa Siri vse posluša in tudi piškotki na vseh spletnih straneh bi prej pojedli tebe kot ti njih, če jih sprejmeš na krožnik svoje eksperimentalne mize, na katero zložiš (ali po njej razmečeš), kar se ti zdi vredno prežvečiti in izpljuniti, ko tega ne rabiš več, najbrž? {Vmesna opomba: Pazi, da se ti ne zaleti niti med žvečenjem niti med poskusom izpljunka.}

Potem je mentalni ekshibicionizem kaj hitro nadaljevan v kakršenkoliže mazohizem. Pa če se ukvarjaš z nekim s strani drugih ali sebe skonstruiranim občutkom krivde ali ne. Slej ko prej te ulovi tista vest lastnega samoobsojanja. Če se imaš rad, jo je lažje preganjati onkraj poskusa vzpostavitve pozitivne samopodobe, vsekakor. Če se nimaš, je pa itak enkrat tudi ni več, ker ti postane v lastni vseenosti kot rezultatu vdanosti v svojo usodo v nekem ogabnem samopomilovanju – vseeno? 

Vmesna različica? Vedno nekje napol. Itak. »Vse teži k ravnovesju.« In potem je še upanja v občutek svobode, ko izgineš nekam med drevesa v naravo ali pa preprosto ležiš na postelji, buljiš v strop in si v svoji domišljiji narišeš svet kot ga želiš videti. In res, potem *just don’t go there* si ne izmišljuj dodatnih načinov, s katerimi se da vdirati v zasebnost, tu potegni črto, pa bo. Pozabi na tisto »vse je možno« na tak način. V (za)upanju, da ta citat ni nastal zato, da bi se ga izrabilo na račun destruktivne mentalne igre, uporabi to za kaj drugega. »Za kaj pa?*puppy-eyed look*« 

Ni važno, če ne uspe puščica na papirju enako kot si jo narisal v mislih. Zaradi drugih ali zaradi sebe ali zaradi nikogar.

Vsekakor ne v smeri, kjer so opisani problemi ljudi s psihičnimi motnjami na račun izpete definicije paranoje. Pobrskaš po spletu – vgrajeni čipi v glavi, sumljivo pokanje v radiatorju, iz katerega bo zdaj zdaj splezal sam satan in te požrl. Okej, enkrat sem tudi nekje prebrala, da dejansko(!) obstajajo i-podi, ki se vgradijo v telo, da lahko od znotraj poslušaš glasbo. (Ne morem si pomagati, da tu nisem cinična: Mogoče to ni tako slabo, ker je vsaj na tak način dopustno od navznoter slišati, kaj ti poje tisti komad.) Inovativnost naj bo v spregledu pljuvanja gonje za napredkom usmerjena v skupno gonjo za napredkom glede stvari, ki bodo koristne v večji meri kot škodljive. Ne se tu zdaj prijeti za glavo, ko spet trčiš ob slavno zlatosredinsko pravilo ravnovesja, ki ga lovimo, besnimo zaradi tega in konec brezkoncev pozabljamo, da je pristnost čara ravno v lovu samem.

Oksimoronost med notranjim nesprejemanjem občutenja »1984« in hkratnim izpostavljanjem vsemu svetu bodisi na levelu drgnjenja avta pred sosedi z zadovoljnim ponosnim izrazom, ki pravi »mojmoj, glejte ga…pa ne se požret!« bodisi na drugi strani, ko oba partnerja v upanju, da bo kdo slišal in razumel njegovo plat (namesto partnerja, ki bi jo najbrž edini moral) kričita glede nepospravljenih nogavic in uničene omake. Ali pa na tretji strani, ko ostali sosedje medtem nujno točno takrat perejo svoje avte in zalivajo rože in četrti, ko medtem stara ženska (v kakršnemkoliže kontekstu »stara«) doživlja vse skozi prizmo sebe, ko vse skrivaj opazuje izza šipe in se sprašuje, zakaj ima v hladilniku samo konzervo mačje hrane in ni nikogar, ki bi poslušal njen izpad in ga hkrati ne bi nihče? 🙂

In vse se potem na trenutke zreducira tudi na vsebinsko izrezano pritoževanje buljenja v ekran telefona. Se kdo mogoče, tako čisto slučajno, mimobežno kdaj vpraša, da se mogoče (hint: možno je vse!:)) kdo potem lahko tudi počuti manj retardirano, ker se reži v ekran, medtem ko se je pač spomnil nečesa, kar nima v tem trenutku deliti z nikomer razen s svojim notranjim jazom? (Pa najsi bo takrat v vidnem polju kamere ali mimoidočega z vzvišeno-ponižujočim izrazom na obrazu ali pa takim pomilovalnim, od katerega ti je lahko slabo. Dokler ti je mar.)

Življenje ni zapor, če nočeš biti zapornik. S spajčevinjenim svetom ni preveč problema, dokler si sam pajek lastne pajčevine. 

Ne jokaj zaradi žarnice nad piščancem v najmanjši možni kletki in se samo hudomušno nasmej odgovoru prijatelja, ki temu pravi, da je tako vsaj toplo.

Poptičen pozdrav z odločnim začivkom namesto vejice

Wingia

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.