Posted in Brez kategorije

Kaj res pomeni vzeti si čas zase? Ukrasti trenutek in se ujeti v svobodi – da se. ;)

Kdaj si nazadnje res temeljito, v dno srži sebe, poskrbel(a) zase? Izvzemši dnevne rutine, ritualizacijo in obredkovanje. Spotoma pograbiš, kar rabiš in neobremenjeno vzletiš v objem novemu dnevu kot ptičica, ki je končno nared, da zapusti varnost topline domačega gnezda. Vsak dan znova. Recimo. Recimo, da nisi ugonobljen v pritisku stresnosti in o lahkotnosti ni niti pričuta niti prislutnje od nikoder.

Kaj pa, ko vmes pozabiš, v vsej množici nagužvan si morebiti stisnjen v kot lastne percepcije, kaj (vse/sploh) je v tebi?

Meditativnost naj ti odstre zavese v svetlobo lastnega uvida sebe. Užij trenutek. Užij vsako kapljo dežja, ki se spusti po tvojem licu kot odrešujoča solza sreče, smej se glasno iz srca vse nekje tam do žvenketajočosti visokega C-ja, ki mu žvenketa sicer ne pripisujemo. Uživaj v neslišnem šelestu vetrovke po razgaljeni koži pod njo, ko te nežen, a odločen korak vodi skozi nasmejano misel na tem sprehodu. Naj te božajo sence snopov svetlobe, ki je nalašč neidealna za urejanje razmršene pričeske in nenaličenega obraza, še neoblečene silhuete brez že vnaprej sestavljene ideje o stiliranju svoje lutke. Zajadraj svojo papirnato ladjico po gladini nepričakovanega odnašanja toka, izpusti sporočilo, tokrat ali enkrat za vselej opusti želje po tovrstnih agresivno-voljanih spremembah sveta okoli sebe. Zadihaj! Vdihni sen vase, za te čase!

Čakajoč na tisti pomembni sestanek, na srečanje, na tisto sporočilo, na tisto novico… Kaj neki čakaš? Vmes bo življenje vendarle zdrsnilo mimo tebe. Zadrži ga, nenasilno, s svojo prikupno pozitivnostjo, da ne bo želelo stran. Nikoli, ne v tej svetlobni obliki, ki od prevetritve poka po šivih kot stari kovček s svojimi belimi zareznimi šivi, pokrit s slamnikom, katerega prizor diši po potepinstvu. Že sanjaš? 😉

In če že po nekem nespletenem spletu (izven pričakovanega (z)oblikovanem, se (ne) razume) smernic tvoje poti imaš tisi trenutek, sploh nimaš izgovorov, da ne bi. Če pa ga nimaš, si ga ukradi. Kot divje dekle, ki zgrabi tiste prevelike hlače in v njih izgubi svojo obliko. Kot vrana, ki si neskromno vzame celo kajzerico, ne le koščka drobtine. Navihano, hudomušno kot vrabček odnesi svoj piškotek, če ti po pravilu notrajega reda pripada ali ne. Ravno zadnjič – bila sem v prestolniškem centru na kavi, kjer je simbolično h kavi dodan piškotek. Z lepega, a oblačnega trenutka na robu mojega krožnika ta fakin pristane brez zadržkov, s kljunom zgrabi moj piškot in meni po vseh zakonih fizike malo težje razumljivo ta mali lopov odfrči nedaleč stran, od koder se hudomušno važi s svojo pridobitvijo. Komaj skrijem širok nasmeh, ki se mi zareže v lica na tako poletno navdušen način. Ti si ta vrabec zdaj, samo da boš čas ukradel sebi. In ne bo potraten, častna poletna! 

Zdrs kreme po tvoji rahlo obarvani koži, ki jo je sonček lepo poslikal s čopiči v obliki žarkov. Glasen “waaa!”, ko po nekaj mesecih nedelujoče naprave po hipnem preblisku skočiš v eksperiment poprave nečesa, kar čudežno začne delovati, da si potem ves črn od svojega podviga navdušen in gol in se smejiš samemu sebi ob domislici iznajdenega vica, da je štedilnik verjetno začel delati zato, ker mu je bilo vroče, ker si ga šla gola popravljati (ja, pač, ideja nastane pod tušem, stari vzorec navdiha, entuziazem pa je prehud, da bi se prej oblekla še v delovne capike in šla v akcijo ;)).  Živelo telo v poletnem vdušju, najsi bo vreme nešeno v obliki dežja postrani ali ne, še vedno si tu, ti poletje. In prinašaš odrešujočo svobodo ukradenih nadmoči. Potepinsko lahkotnost do ujetosti v smešen smeh pri dotiku. Stiku. 

Hiti le, ko uloviš idejo, ko na njeni podlagi samostoječi navdih, vsa čast mu in slava, ujameš v svoje zapestje, pa nežno povohaj sled parfuma na njemu, podrsaj z njim za ušesom, kjer se vonja združita in mirno deskaj na tem valu notranjega premagovanja zmagovanja. Jadraj. Z roko v laseh, če ni vetra. S svinčnikom v zobeh, nenarejeno od luči, ampak od znotraj nastalo iskro v očeh. Pleši na lahkotne note svojih premikov, ki ti jih narekuje bitje srca, ujetega v prsi, čakajočega, da kot dim iz kadila počasi začne uhajati v naročje… Nekoga, nečesa. A previdno! Ni garancije za vselej mehak pristanek. Ampak tudi pri mogočnem letu letala je pristanek kdaj trd, a važno, da vselej prispe na svoj cilj. 

Stopi se v požirku svoje ledene kave, tisti strah pred padcem. Tvoj vzgib za lahkotnejši gib, na poti do tja, kjer je svobodni duh tvojega višjega selfa doma. In vse je tu, zate. Da te povleče v varen pristan zavetrnega zavetja, ko ti morebiti skoraj zdrsne z roba v prepad. Po tanki liniji morebiti stopaš, a tvoj utrip adrenalinskega vznemirjenja pred novim dnem osmisli tvoje trenutke, ki jih uglasijo ukradeni, kateri na drugi strani čakajo, da se ne zgrudi, ampak resnično neresnično zgodi ublin ravnovesja. Vzemi se. Kadarkoli. 

Wingia

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.