Posted in Brez kategorije

Navidez zgolj umetniška filozofija, na prvi pogled malce zmedena energija. – A ko se v takšne misli poglobiš, si na poti, ko »šelezdajzares« resnično svoje sanje loviš. ;)

Zadnje čase me je domala obsedlo vprašanje osebne rasti v povezavi s pojmom imeti se rad, dlje kot sem se v vprašanje poglabljala, več stvari sem odkrila – nazadnje toliko, da sem pokasirala dodatno mentalno mapo iz nič, slednja pa je tako nabasana z informacijami, da od mešanice entuziazma, radovednosti, notranjega lova za zadnjimi atomi moči v iskanju ravnovesja, prikupne in na trenutke malo manj nezahtevne za moj kompleksni um zmedenosti na trenutke skoraj pokam po šivih… Hej, hej, hej, hej! Stop, si bi morala reči večkrat. (In si tudi bom, saj sem začela DIHATI vmes in NALAHNEJE užiti čare (se opravičujem za CL, ampak preko objav tudi sama sebi kdaj kaj skušam vcepiti v bučo ;D), saj sem spoznala, da sem bila trmasto zakrčena, neposlušna, slepa – eden od povodov za nastanek objave, op. avt.)

Problem je, da me obsede vsako novo interesno področje, kar je postalo bolj izrazno vse odkar sem začela investirati vase in kljub hvaležnosti za sposobnost hitrega širjenja intelekta v tem lahko hitro uvidiš breme, če dopustiš, da ti bi utrujenost ukradla navdih. Ločiti strah od ukradenega navdiha, strah, da boš zamudil, če si vmes vzameš nekaj časa za nič, to je prva sklepna misel, ki jo napovem kar uvodoma. Okovi obsesije naj bodo vselej rahli kot cvetje, ki ga nežno pobožaš med sprehodom in vdihneš njegov vonj, pa jih več ne boš videl kot obsedenost, ampak bo takšna »zdrava obsedenost« zgolj uravnovešen navdih. 😉

Mi je rekel prijatelj, da sicer ni nič slabega v tem, da te nekaj obsede, dokler je to dobro zame in mi ne škodi, da v tem primeru podpira. In je res, v primeru najdenega notranjega ravnovesja, seveda, ker:

je navdušenje nad sabo ravno tista pot do hvaležnosti za osebni napredek, do njega pa vodi edino odločna investicija, s pravim zanosom. – Ga včasih malo poforsiram, priznam, ko mi zmanjka kakšen atom moči in včasih, ko me kakšen moment zvije karkoližememoratakratmučiti, se dodatno ugonobim z dril idejo, da je to nova prilika, da zrastem. Da se nečesa naučim.

Sla po znanju, kakršnem koli že sicer (ampak ograja miselnega vrta te objave obkroža področje notranje rasti, torej sem imela v glavnem delu osebno v mislih to sfero), je pridobitev, ki ji ta večer nazdravim, pogoltnem grenčico priokusa, ki mi morda ne bi nalahno stekel po grlu in se ognem strahu, da jo bom izgubila. Poti nazaj nekako ni smiselno niti iskati, ne da je ni. Čemu regresirati?

(Vmesni podhint št. 1: Loči regresiranje v smislu nazadovanja od umiritve, sprostitve, da zinternaliziraš spoznanje bolj uravnoteženo. S tem se nagradiš za vložen trud in se učiš živeti v trenutku, biti prisoten – sebi.) + (Vmesni podhint št. 2 s sklicem na “čemu regresirati?”: – manj te bo vleklo v temne dele svoje biti, če boš znal negativo v pozitivni nadgradnji misli utopiti! ;))

Imeti se rad(a). Vsi na glas čivkajo o ljubezni do sebe, o tem, kako imaš lahko iskreno rad druge le, če imaš resnično rad sebe. Vse skupaj nekako lahko zvodeni kot sveča, ko ji iskra ugasne in v vsem skupaj lahko vidiš le izvotljen citat, brez barve, oblike, vonja in okusa. Brez vsebine, brez globine. Tolikokrat prežvečen, da ni več niti česa izpljuniti. Podobno je lahko z vsemi citati, če si površinski, ampak naj bo miselni reflektor kot krovni fokus zdaj usmerjen v tega. 😉 

Tudi moj je bil, dokler nisem priplezala do novih in novih stopenj. Nekje na začetku brskanja po globinah vseh virov vključno z neusahljivim lastnim (naj se mi neskromnost tu odpusti – nisem nečimrna kot morda deluje, sem pa vsak dan hvaležnejša za vse, kar mi je dano) se je moral zgoditi preblisk, ki je povzročil, da je v meni tlel navdih za to objavo kar nekaj dni. In se ga prav dobro spomnim. Vzklil je tudi iz pogovora s prijateljem, katerega izvleček v mentalni mapi (v kateri si vztrajno prizadevam vnesti več reda :D) umeščam pod temo razdajanja – druge postaviti predse, nesebično in naklonjeno.

Me je vprašal, kako lahko imaš druge rad, če še sebe ne znaš imeti rad. Takrat sem mu odgovorila, da tisti del sebe, v katerem se imaš rad, si dal drugim in si v ostalem delu pozabil na ljubezen do sebe. Takrat se mi je tudi to posvetilo, ampak stvar ni brezizhodna, ko dojameš zdravo sebičnost na način, da se sem ter tja mora zgoditi streznitveni šok v tvojem življenju (največkrat v obliki razočaranja), da se lahko naučiš iz tega (enkrat se boš, čeprav bolj dober kot si, večkrat si bil osel na ledu in če si še trmast, si šel na led še v drsalkah… :D), da boš dejansko napredoval v mentalnih, predvsem pa sferah svoje duše, ko se boš začel dejansko imeti rad. 

– Takrat je tudi dovolj prostora za vse, ker je ekspanzija tvojih razširjenih vdihov navdiha dosegla nov level (sploh preko meditativnih obredov, ko občutiš svojo rast in moč, občutek pa poboža tvoj notranji jaz preko višjega – ali nekaj takega, kakor si pač razlagaš duhovni del sebe)… in takrat bodo šele tisti, ki so ob tebi, deležni pravega tebe. Ljubezni, ki jo resnično nosiš nekje pod vsemi energijskimi, mentalnimi in fizičnimi plastmi. 😉

…Potem boš šele uvidel, kaj vse je v tebi. In rad se imaš, ko doživiš to razsvetljenje in najdeš v njem zavetje pred bučnostjo in navidezno brezupnostjo sveta. Takrat, ko ljubiš sebe, lažje sprejemaš in začneš ljubiti življenje in hvaležnost te popelje naproti novim regratovim lučkam za upih (in pri tem si navdušen, da se nato regrat dalje razrašča in je neusahljiv vir pravljičnih muck… brez slabe vesti – tako zaradi dojema neomejenosti te (formalno) nedobrine kot zaradi tega, ker si za izkaz naklonjenosti sebi lahko privoščiš pristno nagrado po novem dosežku, kakršnemkoliže – upihni vsako lučko in si vzemi čas pihanja samo zase – to je odtenek sreče, čisto tvoj).

Spoznanja, ko zavestno delaš na tem, da bi se imel rajši in ti to prinaša lep občutek v sebi, so pot do tja, kjer res spoznaš vsebino, ki je vedno nekje zadaj. Vedno je, za vsakim rekom, ne le za tem, v katerega sem v objavi usmerila miselni reflektor. A ta se mi zdi posebej pomembna. Ker je izvor. Tem bolj pristen človek kot si, bolj boš izhajal iz prizme sebe in bolj kot boš užival v tem, kar si, bolj plemenito bo tvoje izhajanje… Sijal boš, medtem ko bodo tvoji žarki svetili v vse smeri in ti vrnili zrcalno pozitivno energijo. – Samo dopusti si občutiti navdušenje. Tudi kot otrok si ga znal. In saj pravijo – neguj otroka v sebi. 😉 & Tudi to ni prazen rek, če gledaš na svet skozi globine sebe, katere razvsetljuje svetloba notranje ljubezni do vsega, kar si in eventuelno do vsega, kar je. 

Začne se z zasanjano idejo, ko si razmišljujoč v nemirnem miru in se učiš uživati v tem, kar imaš. In kmalu si tam, kjer globlje in globlje resnice, ki vodijo do prave sreče, spoznaš. 

Wingia

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.