Posted in Brez kategorije

Nič ne gre čez noč, gre pa marsikaj čez dan. A naj ne bo niti čakajoči moment zaman. ;)

Priznam, da sem sem pa tja pomislila, da je mir včasih tako beden. Še zdaj se mi kdaj, ko me malo zvije malodušje pa nisem na polno zaposlena ali čisto vpeta v kaj svojega, zdi tako. Zakaj? Ker ni nikoli vse tako, kot hočeš. Stvar pogleda na stvar torej. 

Nihče si mi naj ne drzne zatrditi, da ni nihče nestrpen, tudi najbolj pohlevno bitje, ki sproščeno lušči semena v nekem meditativnem obredu v najbolj mirnem kotičku neke oddaljene pokrajine, ima v sebi vsaj mikron neke napetosti. Včasih gre za sladko pričakovanje, prijetno vznemirjenje, nečesa se pač veseliš in to je povsem okej. Včasih pa si razočaran, ker se je tvoja predstava na poti manifestacije v realnost nekje zataknila in ni ne duha ne sluha o tem, kar si pričakoval. Večkrat sem modrovala komu, da se je razočaranju moč še najlažje izogniti tako, da ničesar ne pričakuješ. Sem ter tja deluje, a včasih vseeno zmaga tisto podzavestno upanje, ki ga je čekan časa počasi scefral.

To je globoka napetost, ki jo stiskaš nekje v pesti svoje podzavesti in sem ter tja vseka na dan, bolj ali manj očitno. Konec brezkoncev je tanka linija med upanjem in pričakovanjem, med zaupanjem vase in med nejevero. Vendar nesmiselno je v nedogled pestovati občutek negotovosti, da se slednji še ekspanzira in nazadnje neuresničenost nekih želja krade tvoj mir v tem trenutku. 

In potem je tu še razdraženost, tečnost. Ki pride že sama po sebi, tudi ko je navidez vse videti dokaj sprejemljivo, čeprav nisi na vrhuncu moči. Lačen si, pa ni in ni od nikoder dočaka tistega, kar potem nejevoljen stlačiš vase. Mudi se ti, pa ni od nikoder trole, taksija, nekoga, ki mora priti. Takšne okoliščine se ti zdijo še težje sprejemljive, ko se jih naenkrat nakopiči več, ko opaziš, da so tudi drugi nekam sitni (sploh, preden se usuje dež, ko so mnogi kot muhe, ki iščejo zatočišče pred bodočim neurjem in se zaletavajo v tvoj obraz) in če gre potem še kaj večjega narobe, se že začneš predajati negativnim občutkom, kar ti lahko pokvari razpoloženje. Če si mazohističnih destruktivnih občutkov kovač bil nekoč vajen biti (ali pa si celo še vedno nagnjen k na trenutke melanholičnim občutjem), boš potem svoje misli še dodatno obtežil z razmišljanjem, kaj vse ni tako kot bi ja moralo biti.

Vsi radi kdaj pa kdaj podležemo temu, da se vdamo v sitnost. Ampak če si vzkipljiv že do bližnjih (ne le, da koga pogledaš malo grše in zaviješ z očmi – meja je nekje tam, ko neznanca nahruliš (na primer agresivnega kolesarja, ki tudi meni po centru večkrat dvignejo pritisk s svojim brezobzirnim drvenjem), verjetno, kar je tod okoli v naši prestolnici nemalokrat pogosta praksa :P), je čas za prižig rdeče lučke na semaforju, se ti ne zdi?

Vse v tem življenju, vse v tem svetu išče samo svojo pot k ravnovesju in kadar se umirimo, lažje najdemo svoje ravnovesje. Mir. Izpolnjenost. Najlažje jo je najti v bližini nekoga, ki ugodno vpliva nate, najlepše, če ljubiš. Ampak tudi sam moraš znati poskrbeti za svoje zasluženo dobro počutje, že zavoljo spoštovanja lastnega zdravja, če že ne okolice. Imeti se rad ne pomeni navdušeno občudujoče hvalisati svoje pojave in biti v svojih mislih. Dobro, tudi to je del ljubezni do sebe (ceniti se, imeti dostojanstvo), vendar je zelo pomembno delati na sebi

Ni dovolj, da odtečeš dva kroga na dan in spelješ kakšno meditativno seanso. Ni dovolj, da poskrbiš, da si v čistem in urejenem okolju. Ni dovolj, da se malo pocartaš s čim, kar si skuhaš, kupiš. Ni dovolj niti dobra družba. Potrebna je poglobitev vase s skromnim zavedanjem, da kot nihče ni popoln, nisi niti ti sam. Seveda se moraš sprejemati z vso dušo in nase gledati ljubeče, a ne smeš si dajati preveč potuhe tam, kjer ti ta lahko škodi. Če si nagnjen k nestrpnosti, neučakanosti še malo bolj, dojemi to kot področje, na katerem moraš dati več od sebe, da se “popraviš”. V tvoje dobro! Vprašaj se, kaj lahko sam narediš za to, da boš bolj v ravnovesju, mirnejši, obzirnejši, strpnejši. Tudi zate gre, ne le za potencialno simbiozacijo z okolico. 😉 

Predlagam:

  • Zavedaj se pomena miru in samote. V tišini se lahko posvetiš sebi, pozabiš na stres, se sprostiš, umiriš in takrat to vzemi sem ter tja tudi kot priložnost, da se poglobljeno zazreš vase in najdeš globoke odgovore v sebi. Spoznaj svoje občutke, čuti svoj izvor in z razmislekom, ki te ne ugonobi, sprosti na dan vse, kar podzavestno tlačiš, ker je edino soočenje tista prava, konstruktivna pot k razrešitvi notranjih konfliktov. Če se imaš rad, boš iskren do sebe. Zaupaj si, tako lahko izboljšaš vse v svojem življenju. Meditacija je pri tem zelo prikladna tehnika za umiritev. Tudi sicer so duhovne sfere nekaj, v čemer se lažje najde nove poti in odpravi stres.
  • Preden reagiraš, se v mislih opomni na svoj novi cilj, ki si ga pred tem tudi iskreno zadaj. Treniraj samega sebe, dokler ti ne pride v navado vedenje, ki pomeni kulturno, obzirno, strpno in spoštljivo prijaznost. Morda se boš spočetka malo ugriznil v jezik sem ter tja, a dolgoročno boš pod črto obračunane investicije vase profitiral na področju vseh odnosov kot tudi z osebno rastjo. (Dodatno pomagalo: Pomisli, kako je tebi, ko je kdo do tebe zoprn. Vživljanje je empatija, ki je marsikomu manjka.)
  • V vmesnem času, ko na nekaj čakaš, se zamoti s čim, namesto da se na glas (ali v mislih) pritožuješ čez svoje čakanje. Ali s kakšnim delom, opravkom ali pa preprosto s konstruktivnim razmišljanjem kako boš speljal nekaj, kar te sicer veseli in te čaka. Včasih se ravno v takih navidezno brezbarvnih trenutkih lahko razbudi navdih in z njim huda ideja. Potem se boš samo še nasmehnil, misleč “vse je z razlogom, tudi to čakanje mi je prišlo prav”. Vse je stvar percepcije. 😉
  • Pretentaj se, to ni neiskrenost do sebe. Sem že večkrat omenila, kako se lahko z igro pride do rezultata včasih še prej, ta pa bo še bolj učinkovit. Tipičen primer podajam na sliki, na kateri skušam združiti prikaz ene take formule za več sreče: meditiraj+smej se+nagradi se za trdo delo in stres bo odštet, tvoja napetost pa vse manjša. 🙂
Smile, če ne pa: “fitymi” 🙂

Moj cilj za ta vikend je res se sprostiti, narediti čim več za svojo dušo, vpiti vase čare naše prestolnice, nameniti kaj časa ljudem, ki že komaj čakajo, da me vidijo in ki me polnijo s pozitivno energijo in svetlim upanjem za prihodnost. In naredila bom domala vse, kar je v moji moči, da me neučakanost čim manjkrat ujame v svoje kremplje. Biži biži! 😛 

Pa tvoj? 😉

Wingia

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.