Posted in Brez kategorije

Delati in misliti dobro ter biti dober se večplastno splača, tudi teta Karma od nekdaj pravi “Vse se vrača, vse poplača!” aka moja teorija z resničnimi primeri, ki (te) ne izneveri. ;)

Deljenje za lepše življenje ali “sharing is caring” realiziran moto 🙂

Že pred meseci sem zjutraj pred službo na podlagi na predpražniku sosedam servirala svojo hladno rižoto s tofujem, zelenjavo in začimbami, a tudi vsakič, ko se vrnem s telesne aktivnosti (športanja na moj način) zunaj recimo, z nogo popravim njihov premaknjen predpražnik, česar sploh ne vejo. In včeraj, ko sem bila končno malo boljše po nekaj dnevih ekstremno slabega počutja, ko sem bila primorana peglati rjuhe kljub siceršnji želji po vsem mogočem, sem že na drugi kavici, ki sem si jo privoščila v pospešenem okrevanju, preden se celostno korak za korakom v toku okrevanja vrnem k obveznostim, delu, pisanju (vključno z bloganjem, nedvoumno;)) in vsemu, kar me izpolnjuje, odprla oči izgubljeni duši in recimo pri prevzemu pošiljke na pošti poslala še gumijast medicinski trak za stisk roke pri odvzemu krvi nazaj na urgenco, od koder sem ga pomotoma odnesla.

Naj začnem z anekdoto z druge kavice, ki sem si jo kot kavoljubkinja privoščila v pospešenem okrevanju, kateremu brezalkoholno nazdravljam (kljub pozitivnim dogodkom zadnjih dni bo pod mus zgolj skozi meditacijske vaje energijskega občutenja hvaležnosti proslaviti vse dobro, ker še jemljem antibiotike). Pri srkanju kave sem po telefonskem pogovoru dopustila, da k meni prisede neznanec, čeprav sem ponavadi do slednjih pogostoma zgolj mimobežno naravnana in nared za “small talk” (ki ga sicer maram le za osnovne potrebe vključenosti, sicer pa ga, ko pač “je temu ma da mora biti tako” rajši nadgradim v “deeper talk”, op. blog. :)).

No, ko torej grem od predzadnjega izmed uvodoma naštetih elementov naprej oziroma nazaj, da nanizano naštevanje nadgradim, da bo jasno, da ne gre za prazno samohvalo kako super in oh in sploh sem, ampak da hočem s tem nekaj povedati in čim več bralcev navdihniti k spremembam v obravnavanem kontekstu naslova posta, preidimo k primeru, ki ga daje moja mala anekdotika. 🙂 

Neznanec je bil tip alternativne oprave, urejen, rahlo zmeden, negotov. Večkrat si je popravil oblačila. Sedel je v tem alternativnem lokalu ob strani s svojim zvezkom, ki ga je sključen stiskal v naročju in vanj nekaj zavzeto zapisoval, ko pa sem nehala govoriti po telefonu, je z izgovorom pristopil in po nekaj izmenjanih besedah ob moji privolitvi prisedel. Ker sem vedela, da bom tu le kratek čas, da spijem svoj eliksir poživitve, se mi je zdelo vredno vzeti čas zanj, saj sem takoj uvidela, da je na njem nekaj nenavadnega in moj notranji (so)čut, ki včasih empatijo povzdigne do levela, da želim komu zavestno (mentalno) pomagati, mi je prižgal zeleno luč, da mu povem, kar mislim.

Že po parih besedah in njegovih vprašanjah sem namreč uvidela, da kljub temu, da sem mu bila všečna že na daleč, je človek globoka umetniška duša, ki nehote bremza svoje potenciale zaradi (bolj ali manj neutemeljenih) strahov. Tam nekje na meji bolnika, ki ga preganja kakšna psihična motnja, povezana s strahovi, je bil. Povedala sem mu svoje mnenje o vsem, kar sem opazila po nekaj njegovih stavkih na obziren in sočuten način in vem, da sem naredila prav, tudi zato, ker se ni slinil kako sem “pametna bejba in če mu dam številko”, ampak je zelo globoko sprejel moje besede, mi odvrnil, da sem zadela z njimi (citiram: “a ti meni iz roke bereš al kako”), se opazno zamislil in hvaležno ostal ves pomirjen – tudi v reakcijah (prej je bil nervozen tako sam kot ob meni) in bolj spravljen z okolico, ko sem odšla, kljub temu, da sem vljudno zavrnila njegove zelo plašne poskuse, da greva na kakšen koncert.

Ni bil tipičen tip, ki pač… Poskusi. Bil je raztresen mlad umetnik, ki hodi po robu in okoli sebe v času iskanja sebe na vseh področjih umetnosti, s katerimi se ukvarja, očitno nima ljudi, ki bi ga prizemljili in pravilneje usmerili za potrebe normalne manifestacije njegovih interesov. V sebi sem imela dober občutek, tisti pristen občutek, ko narediš nekaj dobrega, z nekaj besedami pobožaš izgubljeno dušo, z razumevanjem in iskreno željo, da bo človeku bolje, brez pričakovanja česarkoli nazaj. Zadošča zavedanje, da si naredil, kar si lahko, ko ti je splet okoliščin ponudil priložnost, da nekomu spotoma pomagaš na način kot mu lahko.

Ampak ja, tu me je on (torej “nekdo”) videl, tu sem neposredno pomagala oz. do levela, do katerega sem lahko, skušala pomagati nekomu v strahovih (iz spoštovanja do neznanca namenoma ne grem v detajle, ampak moj um je skozi kompleksnost njegovega izražanja hitro prepoznal vzorce, ki so rezultirali v moje replike, tako da vem, da sem izbrala besede, ki jih je bilo zanj res vredno slišati). Ko takšen način dobrega dejanja primerjam z vrnitvijo traku preko pošte na urgenco, vidimo, da gre isto za dejanje, ki ga morda kdo ne bi storil, pač bi trak zavrgel ali pa ga zadržal zase, če bi ga iz kdovekakšnega razloga rabil. Ni catch v tem, da vedno dobrohotno deluješ le zato, da bi bilo tvoje ravnanje opaženo, povrnjeno. Gre za način bivanja in tega, kar si.

Meni način življenja narekuje veliko vrednot iz vrednotne lestvice, ki se vse življenje nadgrajuje in podaljšuje, ena od njih je tudi poštenost in zdelo se mi je edino pravilno, da čeprav vem, da imajo na urgenci nedvomno še veliko takšnih trakov, vrnem stvar, ki mi ne pripada in si je nisem namenoma prilastila, v kolikor to možnost imam – torej vem, čigava stvar je in jo lahko vrnem tja, kamor spada in popravim svojo zmoto ali napako. Jasno je, da zaradi slabega zdravstvenega stanja, ko sem stvari tlačila v torbo, nisem traku vzela k sebi namenoma in tistih nekaj centov za kuverto, v kateri bo k njim prispel trak s prijaznim sporočilom, je tu zanemarljivih.

Pa četudi se me zaradi mnogih pacientov kdo več od morda tistih, ki so me neposredno obravnavali ali sestre, ki sem jo navdušila, ko sem od daleč uganila, za koga gre, ko je iskala pacienta, ne spomni, torej tudi oseba, ki bo odprla pošto, ne. In sosede? Ja, okej, za rižotko so vedele, da je moja, a njihovi pozdravi, ko se sem ter tja srečamo, so vselej topli in prijazni, enkrat so me sicer povabile na kozarček, a takrat nisem mogla, ampak kar hočem reči – energija v nadstropju kar se nas tiče je taprava in bivanje prijetnejše – če si naravnan do svoje okolice dobronamerno, boš dobil svoj pozitivnohoten odnos tudi nazaj skozi različne vidike, nedvomno tudi zaradi svojih vložkov, za katere druga stran ne ve, ker smo v sebi vsi energija, energijo čutimo in zrcalimo v svet.

In kaj neki me stane tista sekunda, ko z nogo popravim predpražnik, da ko naslednja pride domov, ima morda boljši občutek ob vstopu, poleg tega pa naš hodnik deluje bolj urejeno. Nič me ne stane. In so takšne drobne stvari, ki se energijsko in tudi na druge načine vrnejo. Enkrat je tudi na hodniku v nadstropju nad mano na tleh z zvezki in barvicami sedela majhna punčka, katere starše sem poklicala, ko mi je povedala številko, ki jo je znala na pamet, ker ni imela ključev in ni mogla vstopiti. Starši so se mi kasneje prišli zahvaliti, najprej me je mami klicala, kasneje pa sta še skupaj prišla oče in ta mala punčka, da se mi oče posebej zahvali in mi v imenu zahvale prinesla lično steklenico domačega olivnega olja.

Majhna dobra dela, majhna dejanja, včasih majhne pozornosti  so dejansko neizbežno potrebni – za dobre odnose. Med sosedi, v službi (tudi v takratni službi so bili isti dan deležni moje rižotke na način mini serviranja s slike, vključene v uvodu objave, ki sem je namerno pripravila za večji lonec), v vsakem (ne)socialnem krogu tvojega bivanja je odsebičnjeno investiranje v odnos potrebno – ker ja, doma in zunaj, vsi odnosi so posledično vse boljši. Rada presenetim bližnje in ostale, s katerimi sem povezana, na različne načine, sem ter tja, duhovno me izpolnjuje razveselitev vseh, ki so mi pomembni in občutno krepi pozitivnost vseh vezi, ki jih tkem skozi življenje, na to pa sem tudi iskreno ponosna.

vir slike: instagram profil Power of positivity

Do starejših sem ravno tako posebej strpna in prijazna, najsi gre za odstop sedeža, če se vozim s trolo ali pa kakšen čvek, ko me okoliščine s kom zunaj povežejo. Spoštujem namreč ljudi, ki so toliko let več tu in o marsičem toliko več vejo, od njih se da veliko naučiti, po drugi strani pa so nekateri med njimi nemalokrat osamljene duše, ki jih topla pozornost že v obliki nekaj izmenjanih besed poboža po <3.

In ko že pravim vmes nekaj o starejših in komunikaciji z njimi, naj svoje mesto tu zavzame še vmesni napotilni hint: pred kratkim sem začela pod svojim ustvarjalnim psevdonimom pisati za portal Duhovnost.eu, ker menim, da se mora vsakdo čim bolj odsebičniti in širiti svoje dobro na način kot najbolj ve in zna – sicer tudi rada ustvarjam, ker je pisanje moj ventil (podhint: Kateri je pa tvoj? 😉 Ustvarjaj za boljši jutri vseh, izkoristi svoje potenciale tudi v splošni blagor!) – no, ravno druga objava vključuje tudi nekaj o starejših, sicer pa – toplo priporočam ta portal celotno v branje vsem, ki razmišljate dlje, globlje in vam površinskost ne zadostuje, hkrati pa bi radi miselno, duhovno in energijsko napredovali. (Link do mojih objav, na katerem boste lahko vedno dostopali do vseh: https://duhovnost.eu/author/wingia/ :))

Da se vrnem k prijaznosti do starejših, razširjam pa jo v njeno generalno bistvo – Ah, se najdejo nergači, ki tudi sami niso za kaj lepega reči drugemu, do takih si pač strpen, kolikor si lahko, enako je z nesramnim vedenjem vseh ostalih neznanih ljudi, ki ti prekrižajo pot, strpno opraviš z njimi, konstruktivno če se le da, ampak poudarek objave je na pozitivnem ravnanju z ljudmi. Biti dober do drugih je ves point lepšega bivanja, tudi zate samega. In ja, če se morda kdaj vprašaš, kako, da ti vseeno ni naporno biti velikokrat tak(a): moraš se imeti dovolj rad(a), da v sebi najdeš dovolj volje, da premoreš prijaznost do vseh bitij in moraš imeti rad(a) življenje, razmišljati pozitivno in pristopati k stvarem ravno prav duhovno zrelo in sproščeno. Ampak splača se, ravnati dobro. Pozitivni odzivi ljudi, ki jim pomagaš, so že sami po sebi nagrada, nemalokrat pa se je v tem pozitivnem čeku iz karmičnega vesolja vračunal zate tudi bonus v obliki nepričakovanih obresti.

Primer: Nedolgo nazaj sem rabila kopijo strokovne knjige, ki je bila zelo obsežna (preko 1000 strani). Kot okoljevarstvenica sem sicer naravnana k manjši porabi papirja itd., ampak tole bom rabila dolgoročneje. Dogovorila sem se za delo z vodjo poslovalnice, ker je imela gužvo, sva končni termin najprej prestavili, naslednji rok, ko bi morala kopije prevzeti, sem še malo počakala, da sem pristopila obzirno in ker še ni uspela skopirati knjige, je bila vseeno v odgovor na mojo strpnost in prijaznost do nje v opravičilo cena mojih kopij spuščena na študentsko, čeprav nisem več študentka in sem nepričakovano dobila res velik popust, ker sem morala knjigo prevzeti po nekajdnevni vrnitvi, ko me ni bilo v mestu. Ljudje bi morali biti v komunikaciji strpnejši, svet bi bil manj napet, sproščenost bi vodila v lepše vzdušje in več pozitivne energije, kar opažam skozi mnoge izkušnje v takšnih in drugačnih interakcijah svojega vsakdana.

Vsaj sem ter tja pošlji lepe želje do neba še za koga drugega; takšne misli so zdravilne za svet in zate – verjemi, da teta Karma potem lepše pazi nate. 😉

Misliti dobro in delati dobro pomeni tudi biti dobro. In vodi v več notranjega miru, v srečo, ki je nadgradnja zadovoljstva tebe samega s tem, kar si. Ko si dovolj dober človek, to nekako čutiš in zakon ravnovesja v kombinaciji z zakonom privlačnosti poskrbi, da tvoj način življenja dobi poplačilo za vse, kar dobrega in lepega narediš, prej ali slej, na načine, ki si jih niti zamisliš ne. In ker je čar tudi v tem, da tega ne pričakuješ, ne bodi presenečen(a), ko boš tudi dobil(a) veliko (ne)pričakovanega dobrega in lepega nazaj, ko si tega sploh v tistem dnevu (/trenutku) ne boš predstavljal(a), včasih tudi od ljudi in na načine, ki jih še tvoja domišljija ni stkala na tak način, ko si nekega turobnega dne skušal(a) dognati, kaj sploh hočeš. 😉 

Vpelji dobrodelnost v svoj način življenja, ni pod mus, da delaš za kakšno dobrodelno organizacijo niti ni mus da nakazuješ denar ljudem v stiski, čeprav je seveda tudi to lepo storiti, če imaš za to dovoljšnje finančne kapacitete, da se bolj razdajaš v denarnem smislu. Če ne pa vsaj sem ter tja doniraj kakšen evro v kakšni sms akciji, recimo. Lepo je sem ter tja tudi darovati hrano, oblačila. Tudi če se samo po čistki omare sprehodiš do zabojnika Humane (ali oddaš oblačila na drug način, kar je zate ugodneje pač). Ali prispevati v fizični obliki zavetiščem za živali (večkrat ima Mercator akcijo, ko se lahko pri izhodu iz trgovine donira zavetiščem – tudi če kupiš droben priboljšek kar v trgovini, imej pri nakupu v mislih, da bo en majhen kuža nekje samo zaradi tega bolj veselo zalajal in pomahal z repkom!). Samo – naredi kaj.

Začni po malem in nato nadgrajuj svojo dobrodelnost. Vpelji jo v zasebne in širše kroge svojega bivanja v obliki drobnih drobcenih dejanj, s katerimi komu pomagaš rešiti težavo, daš nasvet, olajšaš bolečino, preženeš osamljenost ali zgolj narišeš nasmeh na lica, z majhnim poklonom v obliki simboličnega darilca, ki si ga sam(a) pripravil(a) zanj ali zgolj s pravilno izbrano toplo besedo. To te bo obogatilo, ta občutek, da delaš za splošno dobro, je občutek notranjega neškodljivega zmagoslavja za ta svet. Garantiram s podpisom spodaj: Splača se – vsestransko.  

Wingia

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.