Posted in Brez kategorije

Navidez zgolj umetniška filozofija, na prvi pogled malce zmedena energija. – A ko se v takšne misli poglobiš, si na poti, ko »šelezdajzares« resnično svoje sanje loviš. ;)

Zadnje čase me je domala obsedlo vprašanje osebne rasti v povezavi s pojmom imeti se rad, dlje kot sem se v vprašanje poglabljala, več stvari sem odkrila – nazadnje toliko, da sem pokasirala dodatno mentalno mapo iz nič, slednja pa je tako nabasana z informacijami, da od mešanice entuziazma, radovednosti, notranjega lova za zadnjimi atomi moči v iskanju ravnovesja, prikupne in na trenutke malo manj nezahtevne za moj kompleksni um zmedenosti na trenutke skoraj pokam po šivih… Hej, hej, hej, hej! Stop, si bi morala reči večkrat. (In si tudi bom, saj sem začela DIHATI vmes in NALAHNEJE užiti čare (se opravičujem za CL, ampak preko objav tudi sama sebi kdaj kaj skušam vcepiti v bučo ;D), saj sem spoznala, da sem bila trmasto zakrčena, neposlušna, slepa – eden od povodov za nastanek objave, op. avt.)

Problem je, da me obsede vsako novo interesno področje, kar je postalo bolj izrazno vse odkar sem začela investirati vase in kljub hvaležnosti za sposobnost hitrega širjenja intelekta v tem lahko hitro uvidiš breme, če dopustiš, da ti bi utrujenost ukradla navdih. Ločiti strah od ukradenega navdiha, strah, da boš zamudil, če si vmes vzameš nekaj časa za nič, to je prva sklepna misel, ki jo napovem kar uvodoma. Okovi obsesije naj bodo vselej rahli kot cvetje, ki ga nežno pobožaš med sprehodom in vdihneš njegov vonj, pa jih več ne boš videl kot obsedenost, ampak bo takšna »zdrava obsedenost« zgolj uravnovešen navdih. 😉

Mi je rekel prijatelj, da sicer ni nič slabega v tem, da te nekaj obsede, dokler je to dobro zame in mi ne škodi, da v tem primeru podpira. In je res, v primeru najdenega notranjega ravnovesja, seveda, ker:

je navdušenje nad sabo ravno tista pot do hvaležnosti za osebni napredek, do njega pa vodi edino odločna investicija, s pravim zanosom. – Ga včasih malo poforsiram, priznam, ko mi zmanjka kakšen atom moči in včasih, ko me kakšen moment zvije karkoližememoratakratmučiti, se dodatno ugonobim z dril idejo, da je to nova prilika, da zrastem. Da se nečesa naučim.

Sla po znanju, kakršnem koli že sicer (ampak ograja miselnega vrta te objave obkroža področje notranje rasti, torej sem imela v glavnem delu osebno v mislih to sfero), je pridobitev, ki ji ta večer nazdravim, pogoltnem grenčico priokusa, ki mi morda ne bi nalahno stekel po grlu in se ognem strahu, da jo bom izgubila. Poti nazaj nekako ni smiselno niti iskati, ne da je ni. Čemu regresirati?

(Vmesni podhint št. 1: Loči regresiranje v smislu nazadovanja od umiritve, sprostitve, da zinternaliziraš spoznanje bolj uravnoteženo. S tem se nagradiš za vložen trud in se učiš živeti v trenutku, biti prisoten – sebi.) + (Vmesni podhint št. 2 s sklicem na “čemu regresirati?”: – manj te bo vleklo v temne dele svoje biti, če boš znal negativo v pozitivni nadgradnji misli utopiti! ;))

Nadaljuj z branjem “Navidez zgolj umetniška filozofija, na prvi pogled malce zmedena energija. – A ko se v takšne misli poglobiš, si na poti, ko »šelezdajzares« resnično svoje sanje loviš. ;)”
Posted in Brez kategorije

Bodi tako šik kot znaš biti za svet tudi v intimnosti doma, sem pa tja… Skok iz udobnoconjenja bo kmalu tvoj novi “doma”. ;)

Kaj, a misliš, da se v meni ne naseli prijetna sproščenost skozi pot od zatilja navzgor do temena pa od zatilja čez hrbet vse do pasu, bokov in nenazadnje preplavlja udobje moje bitje vse do konic zadnjega uda, če po tušu smuknem v trenirko s spetimi lasmi? Seveda, čeprav sem imela tudi faze, ko bi kavbojknjačila v petkah, pa sem se zgolj preobula v nekaj nemotečega za okolico, kompromis bi lahko bila boljša domača haljica iz svile, da… Zakaj, tudi če sem sama? 

Preprost odgovor, cena, ki jo moraš plačati, da božaš svojo ženstvenost tudi v intimi sam s sabo, je davek na račun udobja. Kot trening za lepši tonus. Kot divji tek v breg, samo bolj stacionarno. In je navdih samemu sebi, ko se spotoma med urejanjem domačih in malo manj domačih zadev ujameš v stenskem zrcalu… Danes si bil(a) posebej šik, se ti ne zdi? 

Včasih je dovolj, da po tušu ostane mejkap in vseeno oblečeš tisto seksi majico ali top nad spodnji del trenirke, ki naj bo, za vesolje sveto, prav prilegajoča in po svoje seksi podnotena (ne velja razvlečena trenirka iz praveka nemodnega domotarjenja, ne, tudi meditiraj tak(a), da si si še vedno dovolj všečen/všečna). Sem pa tja se pregreši, da ja ne boš stradala udobja, kajti stradati se v tem svetu ja bi ne smelo, če ti je dano, da vanj nisi primoran bodisi zaradi geografske obsojenosti vpetosti v pretresljivo skromnost bodisi zaradi moža v belem, ki ti ga je zapovedal. Komentiranje modnih navodil kakšne agencije naj bo tu pod lučko “se vzdržim”. 

Ampak vslej gre za isto reč – daj si dihati, a daj si tudi na dušo pihati. Užij se v lepem pogledu nase, dasikrivo to lahko pomeni zgolj sprehod v seksi perilu gor in dol, dokler intenzivno gruntaš, kaj za nekižepač dati nase. Tudi pod trenirko se čuti tvoja energija, tvoja lastna neobremenjena ujetost v blišč feminilnosti (ali moškofilnosti, če si tanobel boksarice oblekel, da se všečiš za lepši “to be continued” del dneva). 

Nisi tu, da boš zgolj ugajal bitjem okoli sebe, ugajati pa jim nikdar ne moreš sebizadostno, če tebi samemu (tebi-sebi :)) ne zadostuje notranji občutek ob doživu lastne pojavnosti.
V samoti, v intimi samostojnega trenutka v zasečasu spontano treniraj (morebiti, če ti ni v krvi biti tak(a), bo najprej potrebna vaja, ki te (z)oblikuje s potekom časa navajanja novih vzorcev bivanja s sabo-kot meditacija, ki se ti bliža iz iščočih začetkov nato spontano, da te zaobjame) “samozasnopočutimsekrasno” stilsko bivanje, medtem ko počneš, karkoli že te je ujelo v ta miselni ali dejanski gib v varnem krogu (no, prej kvadratu ali pravokotniku ali L-ju) tvojega brlogca.

Pomemben si, sebi. Tudi drugim si. A bolj kot božaš svoje bitje z meditativnim negovanjem imidža v zasebnosti, bolj nared si, da neseš svojo sproščeno energijsko auro nato tudi ven, med druge. Se ti je že zgodil nenavadni odziv neznanca na presunljivi pozitiven način, po tem ko si doma ujel tisti val samoizpolnitve, ki te nese? Seveda so še druga magnetna polja v tebi, ki bodo privlekla k tebi različne tipe pozornosti, na tebi pa je, da se vprašaš, kakšne in čigave si v resnici, nenazadnje želiš.

Ampak kadarkoli imaš kakršen koli dan že – SIJ, ker to se sme! Sij sebe v svet… zvezdni prah za tabo naj zapraši parket. Konec koncev je tudi praktično in uporabno malo po najstniško potrenirati bojno opravo za prihajajoči podvig, da boš prav udobno hodil(a) v svoji opravi tja, kamor te bo nesel čar načrtov…

Wingia

Posted in kuhalniški podvigi

K tlom vzhičeno me marsikaj drži še polrazprtih kril, a je prav, da ne pozabim, da mi tudi kuhalnica spusti utrip vdolž žil. ;)

Ker me je sinoči, ki se ravno vleče v danes, študij okoljske zakonodaje za potrebe formalne karierne nadgradnje ohranil budno v posebnem meditativnem stanju, sem spremenila eno medtedensko noč, ki bi sama po sebi lahko bila nenavadno navadna nekje za moje standarde pričakovano pričakovanega, v takšno nostalgično, ko si nastavim glasbo in me kuhinja ujame v svoje kremplje. No, tako vsaj ona misli, ker se itak samo delam – v bistvu jaz njo! 😉

Kakorkoli, da bo preambula tega nepravnega predpisa Kako si narediti iz omlete kulinarični presežek in se spet povzpeti kuharsko stopnico višje malo bolj receptarska, bom sestavine razširjenih kril delila z vami kot tudi proceduro oziroma izvedbeni postopek priprave te kulinarične mojstrovine*(‘.’)*, ampak pri tem se morem malo grizti v dušo, ker imam rajši pisanje receptov, ki vključujejo mentalne sestavine in se kuhajo v mislih.. Ajssss, začinjena omleta lajfa ali mmmm, pregrešno stopljen občutek okušanja okušenosti okusa pod in nad jezikom, ki čute vzdrami sredi noči ob uri (ne)spanja pravičnega?

Prisegam s častno amatersko kuharsko (amatersko le zato, ker nisem nosila predpasnika in ker sem vmes skrenila s planov.. sicer pa profesionalizirana omleta je bila izkupiček investiranja sebe v to nadaljevanje meditacije…), da se mi nemalokrat po(ne)sreči ravno prava kombinacija obeh prispodob iz zaključenega dela prejšnjega odstavka, ki se čez krožnik skupčka v zlatosredinsko pravilo ravnovesja. Čin-čin! 😉 To je tudi eden od motivov, da sploh pobrskam za bojno opremo in se podam na svoje middle kuharsko popotovanje brez pasuša, priznam. Ne bom škrta niti pri razkritju sestavin kot kdo zna utajiti kakšen detajl, da ne bo pokošen s konkurentom za drugim štedilnikom. Ja, gre le za omleto, čeprav nenavadno, ampak tudi sicer ne vidim smisla v nerazkritju sestavin in količin, kajti vsak pripravljen krožnik je svojstven, če si se vrtel v občutkih in mislih, ki so tvoje mentalne začimbe, ki začinjujejo postopek priprave, medtem ko si umetničil.

Na zastekljeni čebuli z lovorjem, dokler robovi obeh ne zajesenčajo, dodatno popečen že predhodno pečen tofu, jajček, dodana srednje obilna žlica namaza z drobnjakom, vmes, prej in potem pa poleg minimalnega -skladno s sodobnimi trendovskimi zahtevami zdravstveno/trgovinskih namer – potrosa soli začimbe je moja dlan obvezno posegla po muškatnem oreščku, kumini, čiliju, kajenskemu popru, curryju in kurkumi. Zveni nezmešljivo, a zmazal(a) bi do zadnje pikice, garantiram, tudi če si na katero izmed sestavin alergičen/-na. 😉 Pri prezentaciji sem za (tudi funkcionalno!) prilogo omleti izbrala žlici jogurta s kvinojo in sončničnimi semeni, ki lepo popestrita v svojem blažilnem podtonu eksplozijo začimbnic, ki se uravnovesi in te pogreje na to nepoletno poletno noč, da si spet – poleten.

Uživam v vsakem kuharskem eksperimentu, ko si ukradem čas, da nato lahko pozabim, da sploh čas uokvirja naše beganje sem ter tja in je kuhalnica moja čirulečarule palčka, s katero se zgodi potem – za hokuspokus-om, ki je sestavljen iz hokusa=postavitev krožnika, ta-daa! & pokusa=prijetna eksplozija nad ustnimi brbončicami in vsemi okuševali, vohali in notranjimi tipali – bum, ki je zmagoslavno odložen pribor po zmazanem zmagoslavju moje male zmage.

Lačno? Ničesar se ne stradaj, vzemi si svoje orodje in se ravno prav obvladaj… Najsi gre za kuharski podvig ali miškin premik, ujemi se v pristen stik – sebe s tem, kar lahko znaš, če se ujameš z energijo in jo spet od sebe daš.

Wingia

Posted in Brez kategorije

Kaj res pomeni vzeti si čas zase? Ukrasti trenutek in se ujeti v svobodi – da se. ;)

Kdaj si nazadnje res temeljito, v dno srži sebe, poskrbel(a) zase? Izvzemši dnevne rutine, ritualizacijo in obredkovanje. Spotoma pograbiš, kar rabiš in neobremenjeno vzletiš v objem novemu dnevu kot ptičica, ki je končno nared, da zapusti varnost topline domačega gnezda. Vsak dan znova. Recimo. Recimo, da nisi ugonobljen v pritisku stresnosti in o lahkotnosti ni niti pričuta niti prislutnje od nikoder.

Kaj pa, ko vmes pozabiš, v vsej množici nagužvan si morebiti stisnjen v kot lastne percepcije, kaj (vse/sploh) je v tebi?

Meditativnost naj ti odstre zavese v svetlobo lastnega uvida sebe. Užij trenutek. Užij vsako kapljo dežja, ki se spusti po tvojem licu kot odrešujoča solza sreče, smej se glasno iz srca vse nekje tam do žvenketajočosti visokega C-ja, ki mu žvenketa sicer ne pripisujemo. Uživaj v neslišnem šelestu vetrovke po razgaljeni koži pod njo, ko te nežen, a odločen korak vodi skozi nasmejano misel na tem sprehodu. Naj te božajo sence snopov svetlobe, ki je nalašč neidealna za urejanje razmršene pričeske in nenaličenega obraza, še neoblečene silhuete brez že vnaprej sestavljene ideje o stiliranju svoje lutke. Zajadraj svojo papirnato ladjico po gladini nepričakovanega odnašanja toka, izpusti sporočilo, tokrat ali enkrat za vselej opusti želje po tovrstnih agresivno-voljanih spremembah sveta okoli sebe. Zadihaj! Vdihni sen vase, za te čase!

Čakajoč na tisti pomembni sestanek, na srečanje, na tisto sporočilo, na tisto novico… Kaj neki čakaš? Vmes bo življenje vendarle zdrsnilo mimo tebe. Zadrži ga, nenasilno, s svojo prikupno pozitivnostjo, da ne bo želelo stran. Nikoli, ne v tej svetlobni obliki, ki od prevetritve poka po šivih kot stari kovček s svojimi belimi zareznimi šivi, pokrit s slamnikom, katerega prizor diši po potepinstvu. Že sanjaš? 😉

In če že po nekem nespletenem spletu (izven pričakovanega (z)oblikovanem, se (ne) razume) smernic tvoje poti imaš tisi trenutek, sploh nimaš izgovorov, da ne bi. Če pa ga nimaš, si ga ukradi. Kot divje dekle, ki zgrabi tiste prevelike hlače in v njih izgubi svojo obliko. Kot vrana, ki si neskromno vzame celo kajzerico, ne le koščka drobtine. Navihano, hudomušno kot vrabček odnesi svoj piškotek, če ti po pravilu notrajega reda pripada ali ne. Ravno zadnjič – bila sem v prestolniškem centru na kavi, kjer je simbolično h kavi dodan piškotek. Z lepega, a oblačnega trenutka na robu mojega krožnika ta fakin pristane brez zadržkov, s kljunom zgrabi moj piškot in meni po vseh zakonih fizike malo težje razumljivo ta mali lopov odfrči nedaleč stran, od koder se hudomušno važi s svojo pridobitvijo. Komaj skrijem širok nasmeh, ki se mi zareže v lica na tako poletno navdušen način. Ti si ta vrabec zdaj, samo da boš čas ukradel sebi. In ne bo potraten, častna poletna! 

Nadaljuj z branjem “Kaj res pomeni vzeti si čas zase? Ukrasti trenutek in se ujeti v svobodi – da se. ;)”
Posted in Brez kategorije

Poletna komunikacija bi lahko bila v vsakem primeru pod črto pozitivna vzvalovacija minus formalizacija. :) Relax, there should be no tax. :D

Delo gor dol, levo ali desno, (ne)delo gor dol, levo ali desno.. poletje je pod vprašajem resno stresno. Zato tokrat malo umetniški in zgolj delno svetovalni post na temo poletne komunikacije (se ga pa da preslikati in potem tudi v idejni sliki adaptirati za druge dobe, verjetno tudi ledene, najbrž, ne vem, glede stopnje verjetnosti nisem prepričana verjetno! :)).

Poletno poletje.. polet, z zaletom ali brez. Kakšna prosta ura ne škodi, da jo izpolni drugače preživeti čas. Seveda, lučke v ritmu glasne glasbe v ravno prav nagužvanem neambientalnem ambientu morda ukradejo kakšen ritem vikendu, kjer ni treba posebej širiti intelekta, če si ne vzameš pavze, kjer po nekem čudnomestnem nenaključnem spletkarjenju okoliščin ujameš v objektivu vida, ki se morebiti tudi izperiferira vsled zanimivega dialoga, kompatibilnega sogovornika v večplastnem kontekstu, ampak na kakšni pijači pa manjklepetajoča figura mora ujeti pravi val toka besed, da ga s sočivkačem ali več le-teh zajezdi prav dostojanstveno. Seveda, so neuspešni poskusi flirta, poletno praskanje za tistim upanjem po pravilnem izboru vrečke presenečenja za lepši trenutek, nekateri posrečeno simpatični in nekateri odvračujoči nekje do cevi kanalizacije z željo, da niti kombija za tv kanalizacije še lep čas ne bi bilo na spregled, ker se izjalovijo v svoji ponesrečenosti. Je pa precej odvisno od tega, kako (ne)pripravljen in (ne)voljan si širiti svojo socialno pajčevino.

Tisti stranski oboki pajčevine ponavadi ne škodijo, morda kdaj kasneje pajek iz njih nadaljuje svojo mrežo, je pa na tebi, kaj boš kdaj zinil in kdaj česa ne boš in kdaj boš tam in kdaj te ne bo niti slučajno dovolj blizu. 

Če si naravno talentiran zabavbav (zabavni bavbav :D), bo nemalokrat tudi pogovor sproščen spust po toboganu, po slavnem čofu pa se odloči ali boš pri tem, ko pokukaš izpod vodne gladine, pogledal nazaj k vrhu tobogana in počakal zaspuščača ali boš v svojem individumu splaval v svojo smer.

Če nisi, bodi vseeno ti. Tisti, ki bo za pogovor s tabo, bo že vedel in zaznal kako držati krmilo. Vseeno si še vedno oboje, od vsega mogočega je nenazadnje odvisno, kakšna bosta pogovor in njegov izplen.

V intimi se misel jasneje oblikuje,
najsi te um slači ali te zgolj sezuje.
Naj bo mir s tabo v zabavi ali v šelesteči naravi.
Tudi v delavnici ali v spalnici,
poslušaj svoje miselne valove
in buden in speč zatavaj v prave svetove.

V trenutkih samote lahko bodisi nabrusiš lastna um in jezik, si izklesaš jasnejši izvleček pogovora, ubesediš v poletno ravno malo bolj pregreti misli (takrat ali pa pač še) neizrečeno. Naredi to kar fizično. Konec koncev boš imel(a) na podlagi tega, kar v lastnih slojih začebuljene privatnosti zasebnih uric delaš, ustrezno vizitko, tako, neregistrirane postranske nezaslužkarske dejavnosti, ki bo ena od tistih, ki jih v racvetu momenta privlečeš iz šopa, ki stiska nabor vseh v tvojo dlan, katera ravno prav močno stisnjena v pest tebe, kjerkoli že si, vselej lahko spomni, kako zelo samozadostno izpolnjen si lahko. In pritegni sem pa tja koga do kakšne okenske police, da malo na kratko pokuka v tvojo izbo.

Nadaljuj z branjem “Poletna komunikacija bi lahko bila v vsakem primeru pod črto pozitivna vzvalovacija minus formalizacija. 🙂 Relax, there should be no tax. :D”
Posted in Brez kategorije

Zajemi z dlanjo poletje, spusti ga vase. Naj vročino odnese pristno zavetje, ki je čas, ki ga imaš le zase. ;)

Uvodno napovedno podnapisno pojasnilo aka poletna preambula predpisa kako preživeti v zagužvanem megamestu, ko je to skladišče nadtridesetnih temperatur: je že napoved napovednika vsebina napovednika. Ups! 😁

Migriranje med manjšimi in večjimi mesteci in mesti je lahko način življenja ali primoranost zaradi vezi, ki jih stkeš iz kdovekateregausodopotnegarazloga. Preskok je enostaven, ko si ga dodobra navajen, je pa malo manj prijeten, kadar imaš slučajno slabši dan, luna ni v idealni poziciji glede na ostale planetarne premike sodeč po znaku, v katerega te astrološke pogruntavčine predalčkajo, sploh pa mi verjetno ni treba posebej poudariti, da mora biti poletna vročična vzhičenost na precej visokem levelu, da te ne ovira niti vročina, zlasti če se ne prevažaš od točke C do točke X v hladilniku športne izvedbe in ti potem vmes kakšen uslužnež ali uslužnica ne dela sence med neizbežno izpostavitvijo sončni pripeki. 😉 

Kako se znajden v kupoli uskladiščene vročine betona in hrupnih vibracij počutiti dobro, če si se premaknil iz prisilno zmanjšano urbanizirane viseče mreže, kjer si pajčevinil v majhnosti miru in hitrejšega dosega hladu v prej navedeno stičiščno središče (ne glede na trajanje posamezne epizode umaknjenosti enega od drugega, preskok zna biti vselej očitnejši od stopnje zavednosti njega samega)?

Nadaljuj z branjem “Zajemi z dlanjo poletje, spusti ga vase. Naj vročino odnese pristno zavetje, ki je čas, ki ga imaš le zase. ;)”
Posted in vrtičanje

Del vrtnarjenja, ki ga domala nihče ne mara, je lahko zate še ugodnejši kot pozimi “čarapara” -bodi “out” v smislih dveh in naredi kaj koristnega, ko si na tleh! ;)

Večinoma dojeto kot nepodjetno in kot najmanj prijetno, kot nadležno delo, ki se ga malokdo lotil bi veselo.. A vsak je zlahka vesel, ko je odstranjen.. plevel. 🙂
Ja, težko je ujeti tisti val iz morja volje, najsi bo še tako lepo razburkano, da zadeskaš v tisti del vrtnarjenja, ki zadeva odstranjevanje plevela.
Toliko bolj, če te zaradi bodisi prelaganja na “takrat, ko bo temperatura točno 17,777 stopinj celzija, sonce ne premočno (da ob vdihu ni ne suhega ne vlažnega zraka, nekako tako kot v komori, kjer mora biti idealni zračni pritisk venomer reguliran recimo), senca pod kotom 67 stopinj padajoča na tvoje zatilje, kamorkoli se obrneš, rahel vetrič, ki ti ne prestavi nobenega pramena las čez oči, medtem ko se skloniš, vlaga v zemlji brez razpok sušnatega peska (najbolje da bi prejšnji dan deževalo čim kasneje čim bolj, ampak vseeno z izbranim padanjem kapelj, da se namočijo le tla in morebitne nadtalne nižjeležeče korenčaste sadike, vse “neuporabno šavje” pa naj bo kar suho nad koreninami, da ko ga spuliš, sploh ne bo treba ničesar otresati) in plus tega imaš vse možne že izumljene obstoječe pripomočke in morebitne asistente, ki morajo imeti popolno pomočniško poklicno deformacijo v tej podpanogi panožne nepanoge in znati uravnavati tvoje potrpljenje z vsakim svojim gibom v pomoč tvojim mukam, ki lezakajkvragunosisitozaslužilsploh so pripravna podlaga za roman na temo sodobnega mučenja z retro pridihom” nazadnje že čaka cel tropski pragozd bodisi si bil le odsoten, plevel pa se te ni usmilil na način, da bi si vzel dopust v svojem razraščanju. 🙂 Nadaljuj z branjem “Del vrtnarjenja, ki ga domala nihče ne mara, je lahko zate še ugodnejši kot pozimi “čarapara” -bodi “out” v smislih dveh in naredi kaj koristnega, ko si na tleh! ;)”

Posted in Brez kategorije

Reklamno vzdušje, ki naj ne vodi v malodušje – naj te v pravi reklami pravilen navdih zdrami ;)

Vsak po svoje, ja. Vsak se predaja svojemu (ne)delu in obveznostim na svoj način, vmesna mašila za bodisi premostitev bodisi udušitev domnevne praznosti trenutka si pa ravno tako išče ali pa ga sama ulovijo kar tako, spotoma mimogrede. Tudi če se samo sprehodiš do lonca (ali grelnika ali džezve), kjer vre voda (ali piskajočega čajnika, ki tako starinsko prefinjeno oddaja zvok, ki spominja na križanje zvoka starega parnega vlaka ali ladje in zavijanje vetra ali pa moderneje – avtomata, kjer nastaja tekočina za tvoj dušni eliksir) in vmes gruntaš kaj boš napisal na svoj nakupovalni listek (ali natipkal na kakšno napravico, stvar načina vživetosti v (ne)sprejemanje tehnološkega digitalnega razvoja s strani vsakega od nas pač) te morebiti ujame idejna misel, ki te sprašuje s čim te je ujela v svojo “past” tista reklama, ki ji je uspelo tvojo varčevalnost (primorano ali ne), dejansko prepričati v predajo v smislu načrtovanega nakupa.

Nadaljuj z branjem “Reklamno vzdušje, ki naj ne vodi v malodušje – naj te v pravi reklami pravilen navdih zdrami ;)”
Posted in Brez kategorije

Kako motivacijo uglasiti s koncentracijo in umirjeno zapluti v pristan, kjer naučeno ni zaman?

Koncentracija, ki je nihalo motivacije, pojma, (z)oblikovanega v prvem obsežnejšem postu tega bloga, mora biti v ravnovesju s tvojo okolico, da pri svojem početju ne zgrešiš bistva rešitve in predvsem da si pazljiv ravno do pravšnje ravni, da se ti vse posreči neškodljivo za ostale/o in ravno prav dosledno izpeljano zate. Ker sem se za nekaj časa umaknila svetu tipkanja za namene bloga, se v opravičilo potencialnim bralcem, v izogib opravičilu nebralcem in sebi, vmes tu posvetim objavi na temo prve zapisane besede tega uvodnega odstavka.

Glede na to, da je znanje tista svedrna(ta) sila, ki sooblikuje napredek v svojem neznansko velikem delu, je nezanemarljivo dejstvo, da ga moraš najprej nekaj osvojiti, da ga lahko nadalje širiš in so-/ali/-po-ustvarjaš, naj bo trša sredina tega zapisa ravno študi(j)/-ranje sam(o), najsi mu rečemo:

X  >   zaresno premlevanje obsežnega gradiva ali pa

Y > poglobitev v manjši kup papirja (ali druge oblike čtiva),

ki nas bo pripeljal (skozi (Z)*namig:<glej spodnji odstavek>) do nove osvojitve vzpetega valovanja pri širjenju obzorij.

Nadaljuj z branjem “Kako motivacijo uglasiti s koncentracijo in umirjeno zapluti v pristan, kjer naučeno ni zaman?”
Posted in Brez kategorije

(Ne)pravnost prava? (:

Brezplačna pravna pomoč: Brezplačnosti ni v neodplačnosti materialnega pomena na strani posameznika, v kolikor se ta odraža na nenadomestljivem znesku minusa na tistem računu Države. Ampak okej, ja, vsi vemo, treba je sprejeti vse obstoječe izraze, da se lahko sporazumevamo na levelu formalne birokracije. Je v posmeh zaradi navajenosti na obračunavanje vsega, vključno z vdihnjenim zrakom v trgovinah, kjer ni kosa oblačila s skrito etiketo z napisanim zneskom izpod trimestne številke, če kdo še kaj komu ponudi zastonj? Tako, brez pričakovanja česarkoli nazaj? Ne bi smelo biti, ker je v zameno dobljeno zadovoljstvo, ko potem dobiš nazaj odziv, da si se odlično znašel, občutek, ki te mogoče uspe navdati s spoznanjem, da si se nečesa novega naučil. Ampak ja, potem si na koncu celotno stvar za vsak slučaj pod enega izmed zavihkov svojih mentalnih map zloži tako, da plačaš račun z lastnim občutkom krivde, ker si se naslajal nad nekim pričutom svoje površinske superiornosti.

Za študij prava sicer je posebej prikladno, da si tip človeka, katerega las v svoji povečavi pod mikroskopom vsebuje tiste S-je iz starinskih zakonikov. Če tega nimaš, se boš včasih počutil kot da plezaš na najvišjo goro, ki ne obstaja, z golimi rokami in nogami, brez opreme.

Nadaljuj z branjem “(Ne)pravnost prava? (:”