Uvod tega posta naj bo sklic, ki pomensko izraste iz prejšnjega posta o neučakanosti. Zadnje čase sem se dobesedno vrgla s kavča pestovanja v nezadovoljstvu z lenobnim udobjem in začela intenzivno delati na sebi in investirati vase na vseh področjih svojega življenja, kar je razvidno tudi iz vsebine mojih objav in navdiha, ki me skoznje vodi. V vsem prebiranju, izvajanju novih praks, iskanju dodatne volje in navdiha sem ter tja lahko globoko zavzdihnem, ker najdem marsikaj, na čemer je še treba delati, a potem se z eno izmed svojih manter, ki meji na notranjo afirmacijo, saj mi daje občutek notranje pomirjenosti, opomnim, da vseeno ne smem biti prestroga do sebe.
In tako sem se lotila za problemom neučakanosti postopoma in ne pregrobo dela na tem, da se vse prevečkrat pretirano fokusiram na malenkosti in pričela kot se mi zdi posebej konstruktivno, čeprav neudobno za začetek – najprej s poglobitvijo v sebi, čemu je temu tako in kako lahko to popravim v svoje in višje dobro. Ker sem opazila, da se je kvaliteta mojega življenja občutno popravila, odkar sem se soočila sama s sabo, svojimi notranjimi strahovi in pomanjkljivostmi na konstruktiven način, sem tudi hitreje našla motivacijo za novo investicijo sebe vase. Kako?
Nadaljuj z branjem “Naj ti nobena malenkost ne oteži ravno prav razpršenega fokusa, ki vodi do več (miru & sreče) – osebni nasveti iz spoznanj o preobremenjenosti z videzom: Ne bodi tako neusmiljeno strog(a) do sebe!”
Wingia's blog 