Kdaj si nazadnje res temeljito, v dno srži sebe, poskrbel(a) zase? Izvzemši dnevne rutine, ritualizacijo in obredkovanje. Spotoma pograbiš, kar rabiš in neobremenjeno vzletiš v objem novemu dnevu kot ptičica, ki je končno nared, da zapusti varnost topline domačega gnezda. Vsak dan znova. Recimo. Recimo, da nisi ugonobljen v pritisku stresnosti in o lahkotnosti ni niti pričuta niti prislutnje od nikoder.
Kaj pa, ko vmes pozabiš, v vsej množici nagužvan si morebiti stisnjen v kot lastne percepcije, kaj (vse/sploh) je v tebi?
Meditativnost naj ti odstre zavese v svetlobo lastnega uvida sebe. Užij trenutek. Užij vsako kapljo dežja, ki se spusti po tvojem licu kot odrešujoča solza sreče, smej se glasno iz srca vse nekje tam do žvenketajočosti visokega C-ja, ki mu žvenketa sicer ne pripisujemo. Uživaj v neslišnem šelestu vetrovke po razgaljeni koži pod njo, ko te nežen, a odločen korak vodi skozi nasmejano misel na tem sprehodu. Naj te božajo sence snopov svetlobe, ki je nalašč neidealna za urejanje razmršene pričeske in nenaličenega obraza, še neoblečene silhuete brez že vnaprej sestavljene ideje o stiliranju svoje lutke. Zajadraj svojo papirnato ladjico po gladini nepričakovanega odnašanja toka, izpusti sporočilo, tokrat ali enkrat za vselej opusti želje po tovrstnih agresivno-voljanih spremembah sveta okoli sebe. Zadihaj! Vdihni sen vase, za te čase!
Čakajoč na tisti pomembni sestanek, na srečanje, na tisto sporočilo, na tisto novico… Kaj neki čakaš? Vmes bo življenje vendarle zdrsnilo mimo tebe. Zadrži ga, nenasilno, s svojo prikupno pozitivnostjo, da ne bo želelo stran. Nikoli, ne v tej svetlobni obliki, ki od prevetritve poka po šivih kot stari kovček s svojimi belimi zareznimi šivi, pokrit s slamnikom, katerega prizor diši po potepinstvu. Že sanjaš? 😉
In če že po nekem nespletenem spletu (izven pričakovanega (z)oblikovanem, se (ne) razume) smernic tvoje poti imaš tisi trenutek, sploh nimaš izgovorov, da ne bi. Če pa ga nimaš, si ga ukradi. Kot divje dekle, ki zgrabi tiste prevelike hlače in v njih izgubi svojo obliko. Kot vrana, ki si neskromno vzame celo kajzerico, ne le koščka drobtine. Navihano, hudomušno kot vrabček odnesi svoj piškotek, če ti po pravilu notrajega reda pripada ali ne. Ravno zadnjič – bila sem v prestolniškem centru na kavi, kjer je simbolično h kavi dodan piškotek. Z lepega, a oblačnega trenutka na robu mojega krožnika ta fakin pristane brez zadržkov, s kljunom zgrabi moj piškot in meni po vseh zakonih fizike malo težje razumljivo ta mali lopov odfrči nedaleč stran, od koder se hudomušno važi s svojo pridobitvijo. Komaj skrijem širok nasmeh, ki se mi zareže v lica na tako poletno navdušen način. Ti si ta vrabec zdaj, samo da boš čas ukradel sebi. In ne bo potraten, častna poletna!
Nadaljuj z branjem “Kaj res pomeni vzeti si čas zase? Ukrasti trenutek in se ujeti v svobodi – da se. ;)”
Wingia's blog 