Posted in Brez kategorije

Če skrbiš, da si kolikor lahko “in”, sledi tudi trendu “biti eko”, da svet ne bo hin. ;)

Že s svojim diplomskim in magistrskim delom iz okoljskega prava sem želela prispevati večji prispevek k varstvu okolja tako pravno kot literarno, pa vendar me moja nemirna sla po širjenju pozitive v svet na način, da delim svoja (spo)znanja z drugimi nesebično, žene naprej v zavedanju, da glede na mojo siceršnjo prizadevnost za varstvo okolja ni dovolj le sem ter tja vkomponirati v poste opomnike, kako je potrebno čuvati okolje, v katerem živimo, ampak si glede na pomembnost deleža ukvarjanja s tem področjem bivanja v mojem življenju zasluži poseben post.

Iskreno me navdaja veselje, ko spoznavam, da so se trendi začeli pomikati naprej tudi v smeri načina življenja in da se “moderno” ter “in” ne ustavlja več zgolj pri temu, kaj moramo posedovati, ampak vse bolj na tem, kakšni naj bomo mi, trendiziranost pa se tudi vse bolj usmerja od notranjosti (usmerjenost v svoj napredek v smislu osebne rasti, telesne aktivnosti/športa, zdrave prehrane..) v usmerjenost v “notranjost z dodano vrednostjo za zunanji svet”. Tako je torej biti eko zdaj hashtagano virtualno in vse bolj tudi realno kot biti v trendu, kar je nesporno zelo dober globalni pomik družbe, ki zaradi prepočasnega soočanja z okoljskimi težavami zdaj vseeno še lovi zadnje vlake na poti doseganja lepšega jutri za vse.

Si morda še vedno eden tistih, ki mu je voda iz pipe samoumevna in jo spuščaš po mili volji? Pustiš goreti vse možne delujoče luči in naprave naenkrat in dolgo časa? Nisi dosleden/-na pri ločevanju odpadkov? Ja, sem pa tja se pač zgodi, da kakšna stvar tudi ni čisto v redu speljana za višji blagor, ampak biti pretirano malomaren, ko bi moral začutiti čut odgovornosti in se z njim soočiti v smislu napredka zase in vse za tabo, vključno z vsemi “zatabci”, je danes že nedopustno.

Nadaljuj z branjem “Če skrbiš, da si kolikor lahko “in”, sledi tudi trendu “biti eko”, da svet ne bo hin. ;)”
Posted in Brez kategorije

Nič ne gre čez noč, gre pa marsikaj čez dan. A naj ne bo niti čakajoči moment zaman. ;)

Priznam, da sem sem pa tja pomislila, da je mir včasih tako beden. Še zdaj se mi kdaj, ko me malo zvije malodušje pa nisem na polno zaposlena ali čisto vpeta v kaj svojega, zdi tako. Zakaj? Ker ni nikoli vse tako, kot hočeš. Stvar pogleda na stvar torej. 

Nihče si mi naj ne drzne zatrditi, da ni nihče nestrpen, tudi najbolj pohlevno bitje, ki sproščeno lušči semena v nekem meditativnem obredu v najbolj mirnem kotičku neke oddaljene pokrajine, ima v sebi vsaj mikron neke napetosti. Včasih gre za sladko pričakovanje, prijetno vznemirjenje, nečesa se pač veseliš in to je povsem okej. Včasih pa si razočaran, ker se je tvoja predstava na poti manifestacije v realnost nekje zataknila in ni ne duha ne sluha o tem, kar si pričakoval. Večkrat sem modrovala komu, da se je razočaranju moč še najlažje izogniti tako, da ničesar ne pričakuješ. Sem ter tja deluje, a včasih vseeno zmaga tisto podzavestno upanje, ki ga je čekan časa počasi scefral.

To je globoka napetost, ki jo stiskaš nekje v pesti svoje podzavesti in sem ter tja vseka na dan, bolj ali manj očitno. Konec brezkoncev je tanka linija med upanjem in pričakovanjem, med zaupanjem vase in med nejevero. Vendar nesmiselno je v nedogled pestovati občutek negotovosti, da se slednji še ekspanzira in nazadnje neuresničenost nekih želja krade tvoj mir v tem trenutku. 

Nadaljuj z branjem “Nič ne gre čez noč, gre pa marsikaj čez dan. A naj ne bo niti čakajoči moment zaman. ;)”