Prav nihče ni rojen v oklepu, ki je njegov ščit pred zunanjimi dogodki, kateri nas radi spravijo v negativno miselnost in razpoloženje. Potrebno trdnost lupine razvije naš obrambni mehanizem skozi leta, ki so nas (s)testirala v različnih ozirih in nas sooblikovala v osebnost, kakršna smo danes. In ne glede na to, s čim vse nam je bilo postreženo preko niti usode na paleti naših doživljanj, polni packastih odtenkov najrazličnejših podtonov, včasih se nam še vedno zdi, da na nekaj nismo pripravljeni. Se kdaj vprašaš, zakaj pride tisti “slab dan”, “grozen teden”, “mesec katastrofe”, “za*eban čas”, “težko obdobje”? Se zgodi, da mu večjo težo pripišeš, če traja dlje kot običajno, lahko pa te celo vodi v neko brezupno stanje, ko besniš zaradi “krivice, ki se mora venomer dogajati ravno tebi na najtežji način” in/ali se morda vdajaš v usodo v kontekstu pestovanja notranjega melanholičnega samopomilovanja. Nič od navedenega ti seveda izhoda iz krize, ne glede na to, kakšne vrste in tipa je, seveda ne olajša, zato je oboje, tem dlje kot traja, kontraproduktivno.
Kot pri srednje intenzivni igri ping-ponga se v življenjski igri po scenariju, ki ga v končni fazi zase pišeš sam, moraš naposled odločiti, da boš od sebe odbil žogico, ki je na tebi, kar moraš storiti srednje intenzivno, nemalokrat ravno prav agresivno in včasih nalahno. Prava moč prihaja od znotraj in na tebi je, da vselej, ko zapaziš, da je tvoje razpoloženje zašlo v smeri, ki ni sinhrona s tem, kar je zate dobro, tudi ustrezno reagiraš. To si najprej dolžan sebi, že iz razloga občutka samoodgovornosti, katerega mora vsak človek osvojiti in ponotranjiti na poti svoje vsebinske rasti.
Nadaljuj z branjem “Tudi, ko nisi okej, se le polomljeno nasmej. Naučen(a) novega iz teme se spravi, s pravim pristopom boš rekordno spet pri pravi – in le tako se res (po)zdravi. ;)”
Wingia's blog 