Priznam, da sem sem pa tja pomislila, da je mir včasih tako beden. Še zdaj se mi kdaj, ko me malo zvije malodušje pa nisem na polno zaposlena ali čisto vpeta v kaj svojega, zdi tako. Zakaj? Ker ni nikoli vse tako, kot hočeš. Stvar pogleda na stvar torej.
Nihče si mi naj ne drzne zatrditi, da ni nihče nestrpen, tudi najbolj pohlevno bitje, ki sproščeno lušči semena v nekem meditativnem obredu v najbolj mirnem kotičku neke oddaljene pokrajine, ima v sebi vsaj mikron neke napetosti. Včasih gre za sladko pričakovanje, prijetno vznemirjenje, nečesa se pač veseliš in to je povsem okej. Včasih pa si razočaran, ker se je tvoja predstava na poti manifestacije v realnost nekje zataknila in ni ne duha ne sluha o tem, kar si pričakoval. Večkrat sem modrovala komu, da se je razočaranju moč še najlažje izogniti tako, da ničesar ne pričakuješ. Sem ter tja deluje, a včasih vseeno zmaga tisto podzavestno upanje, ki ga je čekan časa počasi scefral.
To je globoka napetost, ki jo stiskaš nekje v pesti svoje podzavesti in sem ter tja vseka na dan, bolj ali manj očitno. Konec brezkoncev je tanka linija med upanjem in pričakovanjem, med zaupanjem vase in med nejevero. Vendar nesmiselno je v nedogled pestovati občutek negotovosti, da se slednji še ekspanzira in nazadnje neuresničenost nekih želja krade tvoj mir v tem trenutku.
Nadaljuj z branjem “Nič ne gre čez noč, gre pa marsikaj čez dan. A naj ne bo niti čakajoči moment zaman. ;)”
Wingia's blog 